ZAZNAMOVANO OTROŠTVO

Spoštovana  dr. Marjeta  Ritchie

Verjemite mi,da ni lahko opisovati dogodkov,kakršen je moj.Star sem 49 let in ne morem pozabiti vtisov iz otroštva,nasprotno,zaznamovali so me za vse
življenje.

Bil sem vesel in priden,ubogljiv fant,star 12 let.Večkrat me je pazila teta,ker so bili starši v službi,ona pa je bila gospodinja.Pri njej sem
počakal mamo,tačas pisal naloge,se učil,teta je imela hčerko,mlajšo od mene.Nekega dne je  šla v trgovino,ostala sva sama.Sestrična je
predlagala,da malo pogledava po predalih,česar sem se ustrašil. Ona se je napotila v starševo spalnico,jaz pa sem kot kip čakal,kaj bo.Prinesla je
ogrlico in dva tisočaka.Še danes me oblije zona,ko se spomnim njenih besed: vzemi in doma skrij,ogrlico bova nekomu prodala,denar pa si razdeliva.Takrat
je že prihajala teta,sestrična mi je porinila vzete stvari v hlačni žep in veselo pozdravila mamo.Jaz pa sem bil ves vročičen,kaj naj naredim...bil sem
v taki stiski,da sem začel kašljati in se daviti.Rešil me je mamin prihod.Doma sta starša mislila,da sem zbolel,zato sta mi velela,naj se uležem.Mama je zapazila,da imam nekaj v žepu,in ko je pogledala, je zakričala:od kot pa tebi to.Planil sem v jok in povedal resnico.Mama me je naložila v avto in šla sva nazaj k teti.Ko je mama povedala,kako in kaj,je
sestrična zajokala in rekla,da se lažem...da ne bom predolg,naše sorodstvene vezi so se skrhale do te mere,da smo se več ali manj razšli.Ta dogodek me je
mučil do 20 leta,ko je sestrična priznala krivico,ki mi jo je storila. Doštudiral in zaposlil sem se,toda v stiku z ljudmi sem bil in sem še sila nejeveren,nikomur ne verjamem,o vsem dvomim...Pomagajte mi,kako naj se rešim stiske, saj nikomur ne zaupam. Ludvik


Spoštovani gospod Ludvik,

Hudo mi je, ko vidim, kako vse svoje življenje trpite, ker vas je mati, kot dečka, pustila na cedilu in vam ni verjela. Vaša mati bi vas morala zaščititi, saj ste bili kot otrok nebogljeni. Občutek nezaščitenosti je del večine oblik zlorabe.

Ta dogodek, ko vam vaša mati ni verjela in vas je s tem hudo razočarala,  ste posplošili na vse ostale. V vas se je zasidralo prepričanje, da vam bodo drugi, tako ko kot vaša sestrična, lagali, z vami manipulirali ali vas kako drugače prizadeli.  V nezaupanju do ljudi  ste bili zagotovo za mnogo stvari prikrajšani.

Pišete, da v ste stiku z  ljudmi nezaupljivi . To pomeni, da ste že zgodaj v svojem življenju razvili prepričanje, ki je univerzalno, neomajno in splošno in deluje na osnovni kognitivni ravni, da ljudem ne gre zaupati, da so lahko  pošteni, iskreni ali vam želeli dobro. To prepričanje iz otroštva ste kasneje še okrepili, ker sporočate, da nikomur ne zaupate.  Ker žal ne pišete, ali imate partnerico, sklepam, da imate težave z intimnostjo. Izogibate se intimnim odnosom, da vam ne bi bilo potrebno deliti najbolj skritih čustev in misli. Mogoče se drugim zdite celo paranoični, mogoče tudi zato, ker kar naprej zbirate informacije o tem, kako drugim ne gre zaupati in s tem vedno bolj krepite svoje prepričanje, da niso vredni vašega zaupanja.

V času omenjenega dogodka ste bili stari 12 let, bili ste nemočni,  vendar zdaj niste več otrok. Postavite se zase!. Ponovno morate začeti zaupati in to z majhnimi koraki. Uvideti morate, da nekateri ljudje niso vredni zaupanja, medtem ko drugi so. Da, ponovno boste razočarani. Vendar druge poti ni. Poskušajte zaupati in se približajte ljudem, ki si to zaslužijo in ki vas spoštujejo. Izzvati morate vaše stališče, da vas bodo ljudje prizadeli ali vas kakorkoli ponižali.

V življenju se ni mogoče izogniti razočaranju, vendar s tem , da ne živite polno in ne tvegate vedno znova v stiku z ljudmi, sebi onemogočate, da bi bili  vsaj včasih prijetno, pozitivno presenečeni nad ljudmi, ki vas obkrožajo. V življenju ni jamstva, so le uspehi in razočaranja, to pa sta dve plati istega kovanca. Pot do ponovnega zaupanja je lahko težavna, vendar je vredna truda. Dokler živimo, se učimo. Srečno.