Pomembnost hišnega ljubljenčka


Za  rubriko: Zdravniki odgovarjajo,  namenjeno gospe dr.specialistki iz klinične psihologije dr.Marjeti Ritchie

Spoštovana, vljudno vas prosim za pomoč,ker si sama ne znam pomagati.Pred nekaj leti sem zaradi zahrbtne bolezni izgubila starše,in to v razmaku 3 let.Vsi so mi govorili,da čas blaži rane....vendar z mano ni tako.Zvečer ležem k počitku z mislimi nanju,zjutraj vstanem z mislimi nanju. Imam moža in dve hčeri, vsi mi stojijo ob strani, mene pa moti, da se šalijo, smejijo,v meni pa gori taka žalost,da bi jih vse nagnala iz hiše. Službo sicer opravljam dobro,a v meni ni nobenega elana več,vse delam,ker moram. Obhajajo me črne misli,da bom tudi sama zbolela za rakom,kot oba starša. Zapiram se v svoj svet,poln stisk in bolečine. Mož je predlagal,da bi sprejeli v dom majhnega kužka,ki me bo razveselil. Otroka sta navdušena, meni pa je vseeno. Kaj porečete vi,kaj mi bo zares živalca reševala probleme, žalost,ki me gloda? Hvaležna vam bom za vaš cenjeni odgovor. Z najlepšimi pozdravi, Kristina


Odgovor:

Spoštovana gospa Kristina,

Zelo sem vesela, da ste   mi bili pripravljeni zaupati vašo žalost ob nedavni  boleči izgubi obeh staršev. Predlog vašega,  da bi v svoj dom sprejeli malega kužka, je zelo dober.  Vaša družina sočustvuje z vami, saj vam s predlogi želijo pomagati tako, da bi lažje premostili  žalost. V mojem odgovoru sem bom osredotočila na dve  zelo pomembni temi.

Prva tema: kaj človek pridobi, ko prisvoji hišnega ljubljenčka.

Druga  tema: vaša dolgoletna žalost ob izgubi ljubljenih oseb.

Zakaj podpiram  predlog o nabavi hišnega ljubljenčka?  V Ameriki so že leta 1919 ugotovili, da  prisotnost in delo z kužki igra  pozitivno vlogo na  paciente v vojaški  bolnišnici.   V devetnajstem stoletju  je tudi ena najbolj  znanih medicinskih sester, ki je opravila pionirsko delo pri načrtovanju bolnišničnega oskrbovanja bolnikov, Florince Nightingale, pisala o  positivnih  vplivih živali na bolnika, predvsem  pri zmanjšanju občutkov tesnobe in izboljšanje splošnega bolnikovega počutja (ali : psihofizičnega stanja). Nadaljnje raziskave so pa pokazale, da  ima prisotnost  živali v družinskem okolju mnoge zelo pomembne in   pozitivne učinke  na vsakega človeka, ne samo bolnika.

Ugotovljeno je bilo, da je žival zelo učinkovit "zdravnik/terapevt." Kužku ni pomembna vaša frizura, obleka,  ... to kosmato bitje  vas sprejema takšno kot ste v tem trenutku.  To samo po sebi, takoj izboljša človekove počutje.  Predvsem pa, kuža vam nudi brezpogojno ljubezen,  kar ima zdravilni in pomirjujoči vpliv ne samo na dušo ampak tudi telo. Ljudje, ki so lastniki hišnih ljubljenčkov sporočajo, da jim  domače živali  nudijo neskončen  vir veselja in  izpolnitve.

Hišni ljubljenci pač čutijo človeška čustva in se na te tudi prilagodijo. Raziskave so tudi pokazale, da  lahko druženje z živalmi uspešno pomaga pri zniževanju ravni krvnega sladkorja, pritiska, izboljša pretok krvi v telesu, s tem pa pomaga pri izboljšanju splošnega počutja človeka.  Dokazano je tudi, da na otroških bolniških oddelkih,  kjer je štiri nožni ljubljenček dobrodošel, otroci doživljajo med procedurami manj strahu in bolečine. Tudi pri bolnikih, ki se zdravijo na psihiatričnih oddelkih je bilo ugovljeno, da se je njihovo stanje izboljšalo kar za  50 procentov.

Pišete tudi, da vas obhajajo me črne misli,da boste tudi sama zboleli za rakom, kot oba starša. Te misli izražajo skrb za svoje zdravje.  Ta občutek je pogost pri ljudeh, ki izgubijo ljubljeno osebo.  

Kako dolgo žalujemo? Tukaj  ni nobenih pravil, vsekakor je za to potreben čas.  Kako dolgo čutimo žalost po izgubi, je  tudi  odvisno od navezanosti na izgubljeno osebo. Eden od vzrokov  za vašo veliko žalost je tudi v tem, da še preden ste preboleli smrt smrt enega starša, ste izgubili  že drugega.

 Svetovno znana Dr. Kubler-Ross, pionirka  na področju doživljenja in dajanja pomoči v primeru izgube svojcev, je ugotovila, da žalujoči proces gre skozi različne faze: zanikanje/zatajitev, jeza, barantanje, depresija, in sprijaznitev. Pišete, da se  vaš mož in hčerke  veselijo in šalijo pričo vas, kar  vas moti. Dejstvo, da je vaša družina sproščena,  pomeni, da so se sprijaznili z izgubo in se vključili v svet, medtem ko vi,  kljub temu,  da že nekaj let žalujete, še vedno  v vas tli  vsakodnevna žalost.  To sporočilo me je nekoliko zaskrbelo, kot  tudi vaše prizanje,  da  se še vedno zapirate  v svoj svet, poln stisk in bolečine.

Menim, da  še niste dokončali vse faze žalovanja, zato vas lepo  prosim, da si  takoj poiščite strokovno pomoč za premostitev žalovanja in za normalizacijo vašega življenja.

Dejstvo, da ste mi pisali in na papir izlili vašo notranjo stisko, občutenje žalosti, je  zelo pozitivni miselni premik, ki vam po v veliko pomoč kako  prebroditi to stanje. Pri vsem, kar ste sicer napisali, me to navdaja z optimizmom.S tem dajete vedeti okolici, meni kot posredni zaupnici za opisane težave,  predvsem pa (in to je najbolj pomembno!) sebi, da ste pripravljeni nekaj storiti  na poti do  boljšega počutja in ponovne celovite vključitve v vaš boljši jutri, tako v krogu ljubeče družine, kot tudi širše.

Naj vam vaš lastni pogum za to dejanje in odločnost utrdi védenje, da s tem, ko ste to  sebi priznali, s pisanjem meni pa svojo odločitev še podkrepili,  že začenjate pravo pot notranje čustvene  osvoboditve od vseh negativnih,  črnih misli, ki vas vztrajno preganjajo. Očitno se le  zavedate, da je kvaliteta vašega nadaljnjega življenja predvsem odvisna od vas samih. Nihče, tudi vi ne,  ne želi biti  izločen, odrinjen od  vseh lepih dni v  nadaljnjem življenju, ki samo čakajo, da jim posvetimo svojo pozornost. Saj ste verjetno že slišali, da pozitivne misli pritegnejo tudi pozitivno energijo, velja pa seveda tudi obratno. Skratka, dajte prostor vsemu lepemu, kar samo čaka, da odkrijete, občutite,  izražajte svojo ljubezen in skrb za vse, ki jih imate radi in delijo toliko let življenja z vami, pokažite, da se jih z dušo in telesom  zavedate! Vaša čustvena odsotnost jim povzroča bolečine, pa čeprav se trudijo, da tega izrazito ne pokažejo,  njihovo bolečino in skrb pa čutite tudi sami in tako ste obremenjeni s svojimi lastnimi čustvi, posredno pa tudi z njihovimi.  Življenje pač ni namenjeno samo trpljenju in žalovanju, čeprav moramo tudi tem čustvom dopustiti, dati čas, da se razvijejo, vendar pa tudi ta  čez čas izzvenijo in dajo prostor pozitivnim platem našega vsakdana. Namen našega bivanja v življenju je, da se notranje krepimo in pozitivno, odločno kljubujemo vsem izzivom, ki nas čakajo.

Nikar ne pomišljajte več in "vzemite življenje v svoje roke", v nasprotnem primeru izgubljate vi in predvsem vi. S z pozitivnim pristopom, uprtostjo v prihodnost , se ne boste izneverili spominu na oba starša, pač pa sebi in drugim dokazali, da ste dovolj močna osebnost, ki lahko kljubuje tudi takšnim izgubam in zna najti ravnovesje v prid sebi in svojim najbližjim. Ne pozabite, da niste sami, da je družina vaša dragocen opora in da se ne smete odtujiti. Oni  živijo ob vas, z vami, vi ste zanje lahko pozitiven vzgled, kako premagati takšne žalostne misli,  saj so z izkazovanjem ljubezni in skrbi za vas, tega še kako vredni!

Seveda, moj odgovor lahko le podkrepi vašo željo, da nekaj ukrenete, bi pa verjetno  res potrebovali strokovno pomoč osebe, ki vam lahko da dnevne usmeritve, kako se tega lotiti in s kakšnimi vajami, dejanji , skratka delu na sebi, lahko še bolj učinkovito temu pristopite. Vsak dan, ki ni poskus novega boljšega življenja v tej smeri, je vaša osebna izguba....

Draga Kristina, vesela bom, če me boste obvestili o vašem napredku ali pa tudi o tem, na kakšne morebitne  težave ste še naleteli pri tem, pa jih ne znate preseči.

Zapomnite si-pogum velja in resnično želim in vem, da vam bo pri tem tudi  uspelo!